Ko starši prvič pripeljejo otroka na trening aikida, pogosto pričakujejo, da bodo najprej opazili napredek pri tehnikah, gibljivosti ali telesni pripravljenosti. V resnici pa so prve spremembe pogosto precej drugačne.
Najprej se spremeni otrokova drža.
Postane bolj sproščen, a hkrati bolj samozavesten. Lažje stopi v stik z vrstniki, se aktivneje vključuje v skupinske dejavnosti in z večjim zaupanjem sprejema nove izzive. Mnogi starši opazijo tudi izboljšanje koncentracije in večjo pripravljenost za sodelovanje doma ter v šoli.
Aikido namreč ni usmerjen v tekmovanje ali primerjanje z drugimi. Otroci napredujejo v svojem tempu, skozi gibanje, sodelovanje in postopno premagovanje izzivov. Vsak uspešno izveden preval, vsaka nova tehnika in vsak korak naprej prispevajo k občutku uspeha, ki gradi notranjo samozavest.
Pomemben del treninga predstavljata tudi spoštovanje in odgovornost. Otroci se učijo poslušati navodila, sodelovati s partnerji ter razumeti, da napredek ni odvisen le od talenta, ampak predvsem od vztrajnosti in rednega dela.
V času, ko se številni otroci srečujejo s pomanjkanjem gibanja, preveliko izpostavljenostjo zaslonom in vse več socialnimi izzivi, so takšne izkušnje še posebej dragocene. Poleg telesnega razvoja pridobivajo tudi življenjske veščine, ki jim pomagajo pri vsakodnevnih izzivih.
Največja vrednost treninga zato ni v tem, da otrok postane boljši od drugih. Največja vrednost je, da postane boljša različica samega sebe.
V Aikido klubu Shugyo smo veseli, ko starši po nekaj mesecih treningov ne povedo, da se je njihov otrok naučil nove tehnike. Še bolj nas razveseli, ko povedo, da je postal bolj samozavesten, bolj zbran in da na trening prihaja z nasmehom.
To so spremembe, ki ostanejo tudi zunaj telovadnice.