Pri delu z otroki in mladostniki smo vedno znova odpirali vprašanja odnosov, meja, pritiska skupine, odgovornosti in različnih možnosti odzivanja. Prav iz teh neposrednih izkušenj je postopoma začel nastajati VMES. Posamezne delavnice so pokazale, koliko prostora je še za drugačen pristop – takšen, pri katerem otrok o odnosih ne samo posluša, ampak jih skozi izkušnjo tudi raziskuje.
Ob tem je postajalo vse bolj jasno, da medvrstniški odnosi in nasilje niso problem posameznega otroka ali ene šole. Otrok odrašča znotraj odnosov in okolja, ki ga soustvarjamo vsi. Zato smo želeli narediti korak naprej in posamezne izkušnje povezati v preventivni izkustveni program VMES, ki v središče postavlja otroka, okoli njega odnose, okoli odnosov pa skupnost.
VMES ne išče krivcev in otrok ne deli na »problematične« in »neproblematične«. Zanima nas predvsem prostor med ljudmi – kaj se v njem dogaja, kako drug na drugega vplivamo in kaj lahko vsak od nas naredi drugače.
Otroci pri VMES-u niso le poslušalci. Skozi gibanje, igro, sodelovanje, praktične situacije, pogovor in refleksijo raziskujejo svoje meje in meje drugih, vpliv skupine, odgovornost ter različne možnosti odzivanja. Nekaterih stvari namreč ni dovolj samo razložiti. Drugače jih razumemo, ko jih lahko varno preizkusimo in izkusimo.
Otroku ne moremo pripraviti odgovora za vsako situacijo, v kateri se bo znašel. Lahko pa mu ponudimo izkušnje, zaradi katerih bo takrat, ko bo odločitev njegova, lažje prepoznal, kaj se dogaja, in imel več možnosti, med katerimi lahko izbira.
VMES želi biti naš prispevek k problematiki, ki presega posameznega otroka. Ker okolje, v katerem otrok odrašča, ustvarjamo vsi – družina, vrstniki, šola, organizacije in širša skupnost.
V središču pa ostaja otrok in njegova moč izbire.
